Kaj je hi-fi? Preprosto razloženo
Hi-Fi je izraz iz sveta zvoka. V tem praktičnem nasvetu pojasnjujemo, kaj točno to pomeni, kaj zahteva od reprodukcije zvoka in kako se je pri uporabi jezika spremenil pomen hi-fija.
Kaj je hi-fi?
Hi-Fi je vezan predvsem na velikosti akustike in električne ali komunikacijske tehnologije:
- Hi-Fi pomeni "visoko zvestobo", tj. "Visoko natančnost" ali zvestobo.
- To je standard kakovosti za naprave za snemanje, prenos in predvajanje zvoka.
- V Evropi od šestdesetih let prejšnjega stoletja so standardi določali, kateri parametri zvoka se lahko razlikujejo od prvotnega zvočnega signala, v kolikšni meri, če želijo veljati za hi-fi.
- V skladu s takratno tehnologijo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nastal DIN 45500, ki je postavil določene zahteve glede zvočne studijske opreme, in sicer FM sprejemnike, magnetofone, mikrofone, ojačevalce, zvočnike in radijske sprejemnike.
- Še pred devetdesetimi leti so te minimalne zahteve zlahka dosegle celo poceni naprave. Tako je bil leta 1996 ustanovljen DIN EN 61305, ki zdaj določa le merilne metode in primerjalne spremenljivke, na podlagi katerih je mogoče primerjati lastnosti in razlike v kakovosti avdio opreme.
- Zahteve glede kakovosti se na primer nanašajo na pasovno širino, dinamiko, frekvenčni odziv in ločevanje kanalov.
- Mednarodno in tudi v nemškem pogovoru se izraz Hi-Fi uporablja za vse naprave, ki reproducirajo večino zvočnega frekvenčnega območja z visoko natančnostjo, malo hrupa in drugimi artefakti.
Kaj razlikuje hi-fi?
Visokozvesten je bil vsak, ki je izpolnjeval naslednje zahteve. Natančne zahteve se razlikujejo med tehnologijami, kot so snemalniki, FM oddajniki, mikrofoni in zvočniki:
- Pasovna širina naj bi se gibala od približno 40 Hz do 12, 5 kHz, da bi predstavljala večino frekvenc, ki jih je mogoče slišati za ljudi.
- Večina tega frekvenčnega območja mora imeti dinamično natančnost vsaj ± 1, 5 dB. Torej noben frekvenčni razpon ni pretirano poudarjen.
- Faktor izkrivljanja, tj. Nelinearno izkrivljanje, mora biti pod 2%. Kdor še vedno pozna zapise o šelaku, pozna močan zvok, ki ga oddaja faktor izkrivljanja 10% in več.
- Ločenost koledarja mora biti v večini 26 dB in več za prenos FM, za zapise pa vsaj 15 dB. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil to še vedno velik izziv. Tudi današnji snemalniki imajo pogosto samo ločitev kanalov od 25 do 30 dB.
- Razmerje signal-šum naj bo najmanj 46 dB. Razmerje med signalom in šumom današnjih naprav višjega cenovnega razreda je približno milijon krat boljše in je podobno kot 110 dB. Toda celo 1-evrski elektronski mikrofon v vašem mobilnem telefonu ima razmerje med signalom in šumom več kot 80 dB.
- Seveda so parametri zaznave pravzaprav pomembnejši od fizikalnih količin. Zato zdaj obstajajo psihoakustični parametri in metode za primerjavo kakovosti zvoka prostorskih zvočnih sistemov ali algoritmov stiskanja. To vključuje, na primer, kako svetel, hrapav in oster signal se sliši, kako natančno je lahko nameščen vir zvoka, kako velik zvok je, koliko prostornega zvoka zajema in ali so slišni učinki filtriranja ali artefakti.
V nadaljnjih spletnih praktičnih nasvetih CHIP primerjamo kakovost zvoka CD-ja in snemanja, pokažemo optimalne parametre za vaš ojačevalnik moči in razložimo, kako pravilno nastaviti prostorski zvočnik.